Pretihotapljeno in nomadsko

Če odmislimo dadaistična potovanja v Pariz v dvajsetih letih z namenom demonstriranja ironije in absurda potovanj, nam umetnostna zgodovina za paradigmatski primer teme turizma v umetnosti ponuja hiperrealistične, tako rekoč naturalistične kipe ameriških turistov Duane Hanson iz sedemdesetih let, ki jim ne gre odrekati ironije in kriticizma. V osemdesetih letih je v ZDA nastal prvi večji umetniški opus posvečen turizmu, katerega avtor je imigrant iz Hong Konga. Fasciniran nad turisti z daljnega vzhoda, je začel fotografirati samega sebe, kako v stereotipnemu maoističnemu suknjiču pozira pred turističnimi znamenitostmi. S serijo fotografij je konstruiral identiteto turista v svetu umetnosti, ki temelji na simbolizmu spopada avtoritativnosti z individualnostjo in se izteka v kritiki uniformiranosti turistov. Projekt je nadaljeval s serijo krajinskih avtoportretov iz odprav na cilje, kjer kot tujec in gej najbrž ni bil preveč pričakovan in zaželjen, denimo na Cape Canaveral ali Mount Rushmore, kar je pod površino dela vneslo dodatni hermetični subverzivni impulz. V zgodovinsko linijo lahko umestimo serijo avtoportretov z muzejskimi umetniškimi deli, ki dekonstruira in prevprašuje umetnostne strukture in prostore prezentacije, pri tem pa uporablja rekonfiguracijo v parodičnem smislu.

V devetdesetih je nomadizem kot mednarodna forma postal zanimiva tema za teoretike in umetnike. Tako je poleti 1996 potekala Transnacionala, umetniški dogodek, v okviru katerega se je mednarodna skupina umetnikov v dveh družinskih potovalnih avtomobilih odpravila na enomesečno potovanje z Vzhodne na Zahodno obalo Združenih držav Amerike, da bi na svoji poti razpravljala o vprašanjih umetnosti, teorije, politike in eksistence v kontekstih sodobnega sveta. Na poti se je potujoča skupina za daljši čas ustavila v Atlanti, Richmondu, Chicagu, San Franciscu in Seattlu, kjer je v sodelovanju z gostitelji organizirala umetniške dogodke, predstavitve in pogovore v krogu lokalnih umetniških skupnosti.